Mark 11

Veličasten sprejem

(Matej 21,1-9; Luka 19,29-38; Janez 12,12-18)

1Ko so prišli do Betfage in Betanije v bližini Jeruzalema – to sta dva kraja na Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca naprej z besedami: 2“Pojdita v naslednjo vas. Brž ko dospeta tja, bosta našla mladega osla. Privezan je in na njem ni še nihče jezdil. Odvežita ga in privedita ga sem. 3Če vaju kdo vpraša, kaj delata, recita: ‘Naš Gospod potrebuje žival. Kmalu jo bo vrnil.’ ” 4– 5Odšla sta in našla osla privezanega pred hišo. Odvezala sta ga. Ljudje, ki so tam stali, so ju vprašali: “Kaj pa delata? Zakaj potrebujeta osla?” 6Odgovorila sta tako, kot jima je naročil Jezus. Potem so jima dovolili. 7Učenca sta pripeljala mladega osla. Položili so plašče na žival in Jezus je sedel nanjo. 8Mnogi ljudje so pogrinjali svoje plašče kot preproge pred njim, drugi so trgali zelene veje z drevja in jih polagali po poti. 9Pred njim in za njim so se prerivali ljudje in klicali:

“Pozdravljen, naš kralj.
10Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem!
Končno prihaja Davidovo kraljestvo! Naj bo slava Bogu!”
11Tako je Jezus prišel v Jeruzalem. Vstopil je v tempelj. Pazljivo si je vse ogledal. Zvečer pa se je vrnil s svojimi učenci v Betanijo.

Smokvino drevo

(Matej 21,18-19)

12Naslednje jutro, ko so odhajali iz Betanije, je bil Jezus lačen. 13Že od daleč je zagledal smokvo, ki je imela gosto listje. Odšel je do nje, da bi nabral nekaj smokev. Toda ni našel drugega kot listje, kajti v tem letnem času še ni bilo sadu. 14Učenci so slišali, kako je Jezus dejal drevesu: “Nikoli več naj nihče ne okusi tvojega sadu!”

Jezus izžene trgovce iz templja

(Matej 21,12-17; Luka 19,45-48; Janez 2,13-17)

15Prišli so v Jeruzalem in Jezus je šel v tempelj. Tu je izgnal trgovce, ki so prodajali romarjem žrtvene živali in tudi njihove kupce je spodil. Prevrnil je mize menjalcem denarja in stojnice prodajalcem golobov. 16Ni dovolil, da prinašajo kakršnokoli blago za prodajo v tempelj. 17“Saj veste, kaj pravi Bog,” je zaklical vznemirjeni množici: “Moj dom naj bo mesto molitve, ▼

▼Izaija 56,7.

vi pa ste naredili iz njega razbojniški brlog.” 18Potem ko so veliki duhovniki in verski učitelji slišali o teh dogodkih, so se čvrsto odločili, da Jezusa spravijo s poti. Bali so se vedno večjega vpliva, ki ga je Jezus imel na ljudstvo. Njegove besede so namreč zapuščale globok vtis na poslušalce.

19Zvečer je Jezus s svojimi učenci zapustil mesto.

O moči vere

(Matej 21,20-22)

20Naslednje jutro, ko so spet šli mimo smokve, so videli, da je usahnila. 21Peter se je spomnil tega, kar je Jezus rekel. “Poglej,” je rekel, “drevo, ki si ga preklel, se je posušilo.” 22Nato je Jezus odgovoril: “Bogu morate zaupati iz vsega srca! 23Če verujete in nimate niti najmanjšega dvoma v srcu, lahko rečete tej gori: ‘Dvigni se z mesta in vrzi se v morje!’ in to se bo gotovo zgodilo. 24Zagotovo je tako: Vse, kar prosite, vam bo Bog dal, če trdno verujete. 25Toda, ko ga nečesa prosite, morate najprej odpustiti ljudem, ki so vam storili krivico. Potem vam bo Oče v nebesih odpustil tudi vaše grehe. 26Če pa jim nočete odpustiti, vam tudi Bog ne odpusti vaših krivic.”

Kdo je Jezusu dal oblast?

(Matej 21,23-27; Luka 20,1-8)

27– 28Spet so prišli v Jeruzalem. Ko je Jezus stopil v tempelj, so prišli veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva k njemu in so ga nagovorili: “Kdo ti daje pravico, da na tem mestu nastopaš na tak način? Od kod imaš pooblastilo za to?” 29Jezus je odvrnil: “Najprej vas bom jaz nekaj vprašal. Če mi odgovorite, vam bom tudi jaz odgovoril na vaše vprašanje. 30Kaj menite, kako je z Janezovim krstom? Ali je od Boga ali ne? Kaj pravite?” 31Razmišljali so: “Če odgovorimo: ‘Od Boga je,’ nas bo vprašal: ‘Zakaj pa ste ga zavrgli?’ 32Če pa rečemo, da ni od Boga, se bomo zamerili ljudstvu. Vsi so namreč prepričani, da je bil Janez prerok.” 33Tako so nazadnje odgovorili: “Ne vemo!” Na to jim je Jezus odvrnil: “Potem vam tudi jaz ne povem, kdo mi je dal to oblast.”